Aikido je japonska umetnost samoobrambe, ki jo je utemeljil Morihei Ueshiba (1883 -1969).

Zgodovina kaže, da korenine aikida ležijo v veščini aiki-ju-jutsu, ki je nastala v 9. stoletju na Japonskem v času mnogih vojn za oblast med takratnimi deželnimi klani. Temeljila je na borilni spretnosti zadajanja udarcev z roko ali mečem, ki so bili usmerjeni na različna nezaščitena vitalna mesta pod oklepi vojščakov. Odličen strateg in general Yoshimitsu je pri razvoju te veščine prišel do spoznanja, da ima maai (pravilna oddaljenost med nasprotnikoma) velik pomen pri uporabi tehnike v borbi, in je to borilno veščino še izpopolnil ter jo poimenoval daito-ryu aiki-ju-jutsu. Veščina je približno 32 generacij veljala za tajni borilni sistem, ki ga je iz roda v rod ljubosumno varovala družina Takeda. Šele eden od poslednjih potomcev družine Sokaku Takeda sensei je prekinil to tradicijo ter pričel poučevati veščino razne plemiške družine širom Japonske. Kasneje se je ustalil v prefekturi Abashiri in ustanovil Daitokan center, ki še danes deluje pod tem imenom. To šolo je v letih 1911 do 1916 obiskoval tudi Morihei Ueshiba, ki je takrat veljal za najboljšega učenca te šole. Ko je zapustil Daito šolo, se je pridružil takrat zelo naprednemu gibanju – religiozni sekti Omoto, ki jo je vodil karizmatični vodja Onisaburo Deguchi.

Poglobljeno duhovno življenje velikega učitelja Ueshibe v tej skupnosti je imelo velik vpliv na poznejši duhovni razvoj aikida. Zaradi tega je po svojih dolgoletnih študijah različnih borilnih veščin prišel do spoznanja, da je borbo, v kateri je cilj poškodovati ali celo ubiti nasprotnika, potrebno prepovedati. Tako so ga njegova znanja, temperament in prizadevanja spodbudila, da je izbral svojo lastno pot. Del svojega doma v Ayabi je spremenil v dojo z imenom »Ueshiba yuku«, kjer je v skromnih razmerah poučeval mlajše pripadnike prej omenjene sekte in mornariške oficirje iz bližnjega pristanišča v Maizuru. Kmalu je njegova šola postala prepoznavna tudi širše in vanjo so pričeli prihajati tudi drugi interesenti iz vse Japonske. To je spodbudilo njegovega mecena, admirala Takashito, da je pregovoril mojstra Ueshibo, ki je na njegove prošnje in priporočilo jeseni leta 1925 odpotoval v Tokio. Tukaj je prvič prikazal novo veščino pod imenom aiki-bo-jutsu. Po velikem odzivu na prikazano je v Tokiju vodil še nekaj pomembnih seminarjev z izbranimi judoisti in kendoisti tistega časa. Poučeval je tudi člane cesarskega dvora, vojske ter pomembne osebnosti iz politike in gospodarstva. S tem si je nova disciplina pridobivala vse več privržencev in tako se je pojavila potreba po večjem in stalnem vadbenem prostoru. Kmalu za tem je leta 1931 Morihei Ueshiba s svojimi sodelavci in donatorji v Tokijski četri Wakamatsu cho odprl novi dojo z imenom »Kobukan«. Tega so kasneje preimenovali v »Hombo dojo«.

Hitre spremembe v takratni japonski družbi in nove okoliščine so spodbudile »velikega mojstra« do tega, da je opustil tudi tradicionalni naziv “bu-jutsu” (vojaška umetnost) in veščino leta 1936 preimenoval v “aiki-budo”. V letih, ki so sledila, je spretno preoblikoval tudi tehnike ter veščino obogatil z novimi idejami in principi. Tako je predstavil širšemu krogu zainteresiranim nov način obrambe – pot, ki temelji na harmoničnem usklajevanju dveh oseb v borbi in ima poudarek na dinamičnem principu kroga. To pa daje vizuelno vtis gladkega »plovečega« borbenega plesa, ki je usklajen med napadom in obrambo. Vsa ta nova spoznanja je nato združil in s tem dokončno poimenoval veščino z nazivom aikido, ki je uradno postala priznana februarja leta 1942.

Pri aikidu sta odločilnega pomena telesna izurjenost in sposobnost izrabiti moč nasprotnika. Pri tem se borec osredotoči, da s krožnimi gibi v bokih spremeni smer napadalne sile in s pomočjo sredotežne ali sredobežne sile spravi napadalca iz ravnotežja ter mu s tehniko metov ali vzvodov prepreči nadaljni napad.

Globina aikida leži v povezavi pismenk, ki simbolizirajo harmonijo (ai), duhovno moč (ki) in pot (do). Razumemo ga kot obliko skupnega harmoničnega delovanja telesa in duha po zakonih narave. Aikido nas vodi po poti, kako uresničiti popolno zmago, ki temelji na filozofiji neborenja, kajti neborenje pomeni opuščanje agresivnosti, napadalnosti, kakor tudi to, da z vztrajno vadbo poskušamo doseči stanje, ko negativne instinkte preusmerimo v pozitivno ustvarjalno energijo.

V primerjavi z ostalimi borilnimi športi aikido ni tekmovalna disciplina, saj je njegov sistem zgrajen na načelu obrambe. Ta posebnost postavlja aikido na visoke humane osnove, zato poskušamo v kritičnih situacijah na miren način zgladiti spor. A v primeru, ko smo fizično ogroženi moramo težiti k temu, da pri uporabi tehnik aikida ne povzročimo napadalcu prekomernih bolečin ali poškodb. Zavedati se moramo moči in nevarnosti aikido tehnik ter v trenutku, ko preneha napad, opustiti tudi tehniko.

Aikido lahko vadimo ostro ali blago, kakor nam odgovarja. Zaradi tega v veščini uživajo ljudi vseh starosti in obeh spolov, saj aikido veliko pripomore k zdravju, pravilni drži telesa, eleganci gibanja in duhovnemu razvoju. Združuje ravno tisto, kar si najbolj želimo; spretnost, vzdržljivost, hitrost, moč, harmonijo.